V Toki Poně rěčenje s li jest tvrdženje fakta. Ale poněkogda, vměsto tvrdženja faktov, hčemo izraziti prosbu. Prosbami govorimo drugym ljudam, čto hčemo, da by se stalo. V prosbě, vměsto li, koristajemo o:
o
počinaje prosbu, prikaz, poučenje, želanje
počinaje prosbu, prikaz, poučenje, želanje
ilo li sitelen e pipi.
Telefon pokazuje insekta.
ilo li sitelen e pipi.
Telefon pokazuje insekta.
ilo o sitelen e waso!
Telefone, pokaži pticu!
ilo o sitelen e waso!
Telefone, pokaži pticu!
Pogledajmo na několiko dalšyh prikazov:
jan o lukin e lipu pona!
Ljudi, čitajte dobry papir!
jan o lukin e lipu pona!
Ljudi, čitajte dobry papir!
soweli mi o moku pona!
Moj kote, jedaj dobro!
soweli mi o moku pona!
Moj kote, jedaj dobro!
jan lili sina o kama wawa!
Nehaj vaše děte stane se silnym!
jan lili sina o kama wawa!
Nehaj vaše děte stane se silnym!
pona o tawa sina!
Nehaj dobro prijde k vam! (Nehaj budete blagoslovjeny!)
pona o tawa sina!
Nehaj dobro prijde k vam! (Nehaj budete blagoslovjeny!)
Možete primětiti, že někoje iz tyh rěčenij dělet se prekrasno na dvě česti:
- prizyv vnimanja někogo (prěd o)
- sama prosba (po o)
Možemo koristati jih oddělno:
jan Ema o pini e lupa tomo!
Emo, zatvori dveri!
jan Ema o pini e lupa tomo!
Emo, zatvori dveri!
jan Ema o!
Ej, Emo!
jan Ema o!
Ej, Emo!
o pini e lupa tomo!
Zatvori dveri!
o pini e lupa tomo!
Zatvori dveri!